Rubrika SMMISEL
CO2e = nova valuta
Meta Pavlin Avdić // junij 2021
Kupec stopi v trgovino. In za začetek v roke dobi novo plačilno sredstvo: CO2e. Z njim kupuje izdelke, katerih vrednost je določena glede na emisije toplogrednih plinov, ki jih ustvari vzdolž celotne dobavne in proizvodne verige. Pa kaj še – ja, še veliko takih in podobnih spodbud se nam obeta. Ker potrošniki pri spreminjajo nakupnih navad potrebujejo pomoč, usmerjanje, spodbudo, izkušnjo in tudi kako izobraževanje.
V zadnjem letu se kot gobe po dežju pojavljajo raziskave, ki potrjujejo potrošnikovo pripravljenost k prehodu v bolj trajnostni način življenja. Zadnja med njimi, ki sem jo prebirala, je raziskava ameriške agencije Wunderman Thompson Intelligence (opravljena v januar – marec 2021), ki med drugim govori tudi o potrebi k prehodu na regenerativno ekonomijo (kot nadgradnjo zgolj trajnostne) – a pustimo to za zdaj pri strani. Poglejmo si podatke, ki jih navajajo: 85 % potrošnikov je pripravljenih spremeniti življenjske in nakupovalne navade, da bi pomagali reševati podnebno krizo. Kar 70 % jih je pripravljenih narediti drastične življenjske spremembe, da bi pomagali reševati podnebno krizo. In 58 % si jih vedno ali pogosto prizadeva kupovati manj, da bi prispevali k reševanju podnebne krize. Kar 89 % jih je prepričanih, da bi znamke in podjetja morala narediti več pri reševanju omenjene krize, 86 % pa jih je prepričanih, da morajo podjetja in znamke vlagati v osveščanje in izkoristiti svojo moč pri osveščanju o pomembnih podnebnih vprašanjih.
Podobne rezultate so objavile že mnoge druge raziskave. Potrošniki si od znamk želijo več (pozitivnih) spodbud, več usmerjanj, več informacij pri opravljanju nakupov, ki so dobra za okolje in družbo. Potrebujejo »partnerja«, ki jim bo na poti lastne spremembe stal ob strani, jih spodbujal, jim podal verodostojne informacije ter skupaj z njimi in njihovimi potrebami rastel tudi sam.
Označevanje – rešitev ali ovira?
Na prvi pogled najbolj preprosta rešitev, ki bi potrošniku lahko pomagala pri izboru planetu prijaznejših izdelkov, je označevanje. Značke so že stara praksa, ki nas je naučila tudi, da preveč označb potrošnika tudi zmede – ter da je kredibilnost določenih seveda lahko tudi vprašljiva. Pred kratkim so v Netflixovem dokumentarcu Seasperacy na tnalo postavili celo že leta uveljavljeno oznako trajnostnega ribolova MSC. In na strani potrošnika je danes, da presodi, ali gre oznaki zaupati ali ne.
Rešitev so lahko oznake, ki jih izdaja in sprejema država v sodelovanju s specializiranimi uradi za certificiranje, kot je to npr. storila Slovenija z oznako Izbrana kakovost. A v tem trenutku verjamem, da se na nacionalni ravni o oznakah, ki bi opredeljevale okolju (in družbi!) prijazno izbiro še ne razpravlja.
Druga težava pri oznakah je seveda razumevanje. Koliko potrošnikov sploh razume, kaj oznaka pomeni. Če se vrnem k prejšnjim nacionalnim oznakam, lahko za primer vzamem npr. oznako »Geografsko poreklo«, ki potrjuje zgolj geografski izvor izdelka, nikakor pa ne tudi njegove kakovosti. Koliko kupcev to dejansko razume, koliko pa jih z asociacijo na geografsko bližino razume tudi zagotovljeno kakovost?
Pri vprašanjih vpliva izdelka na okolje je stvar še toliko bolj komplicirana. Vi veste, koliko toplogrednih plinov se proizvede pri proizvodnji 1 kg govedine? Domače? Tuje? Kaj pa 1 kg veganskih proteinskih kroglic? In če bi vam povedala, da je ogljični odtis Ceaser dressinga proizvajalca Felix 1,1 kg CO2e na kilogram – bi vedeli, ali je to veliko ali malo? Verjetno ne. Zato so, ko govorimo o označevanju, odlične rešitve opisnega tipa – take, kot jih je v svoji pop-up prodajalni konec lanske jeseni predstavil švedski trgovec in proizvajalec hrane Felix.
Podnebna lestvica v barvah
Ena izmed največjih švedskih znamk Felix, sicer v lasti norveškega giganta prehranskih znamk Orkla, je lani oktobra v Stockholmu postavila posebno prodajalno. Poimenovali so jo »Podnebna trgovina« (orig. Klimatbutiken Felix), v njej pa se je lahko plačevalo zgolj s klimatsko valuto. CO2e. Cena izdelkov je temeljila na ogljičnem odtisu; višje emisije kot je imel izdelek, višja je bila njegova cena. Ideja je bila, da kupec na osnovi ekvivalenta ogljičnega odtisa izdelka (CO2e) opravi nakup svoje tedenske košarice v višini do 18,9 kg CO2e.
Kaj dobite za 18,9 kg CO2e? Veste? Meni se ne sanja – zato je zame nakupovanje v taki trgovini zelo poučno, hkrati pa tudi zabavno. Kot tudi pri drugih kalkulatorjih, pri katerih vnašamo svoje vrednosti v končni izračun, se namreč lahko poigravamo tudi z vprašanjem, koliko bi se končna vrednost spremenila, če bi eno od svojih obstoječih nadomestili z bolj trajnostno? Npr. če bi namesto govedine kupili veganski proteinski nadomestek. Ali če bi (v kakem drugem izračunu) vnesli vrednosti energije iz obnovljivih virov.
Nedvomno so tako izkušnjo imeli tudi obiskovalci Podnebne trgovine, ki jim je ob vsakem izdelku ponudila ustrezno oznako. Ta pa – in tu je odlična spodbudna vrednost tega projekta – ni bila navedena v absolutni številki, temveč so za potrebe označevanja pri Felixu razvili posebno podnebno lestvico. Ta je produkte označevala od zelene do rdeče – torej od tistih z zelo nizko vrednostjo emisij (temno zelena) do tistih z visoko vrednostjo emisij (rdeča). Tako je potrošnik zelo hitro in preprosto ugotovil, kateri izdelek je za okolje oz. planet primernejši.
Ta preprostost oz. jasnost izbire je bila tudi med izpostavljenimi poudarki ob predstavitvi trgovine. »Zanimivo bo videti, kako se stranke odzivajo na trgovanje z valuto CO2e in ugotovijo, ali jim uspe ostati v okviru njihovega tedenskega proračuna,« je dejal Thomas Sjöberg, vodja marketinga za Felix. “Mislim, da bo za marsikoga pravo razodetje, ko bo videl, kako določene odločitve vplivajo na to, kaj si lahko privoščijo v isti vrečki za kosilo.« Poudaril je tudi, da morajo oznake biti kupcu preprosto razumljive in takoj jasne, saj le tako lahko na mestu samem sprejme za planet boljšo odločitev.
85 % potrošnikov je pripravljenih spremeniti življenjske in nakupovalne navade, da bi pomagali reševati podnebno krizo.
Barvna podnebna lestvica je postala tudi obvezen del predstavitve vsakega izdelka na spletni strani Felix-a. Njene vrednosti je Felix določil v sodelovanju z Raziskovalnim inštitutom RISE in tako vsem dosedanjim izračunom, katerih se poslužujejo trgovska podjetja, dodal še enega. Univerzalne standardizacije namreč na trgu še ni, zato si podjetja pomagajo z različnimi strokovnimi institucijami. Felix je lestvico zastavil glede na porcijo in glede na kilogram, njene vrednosti pa so sledeče: zelo nizek odtis do 1,35 kg CO2e/kg (oz 0,5 na porcijo), nizek odtis od 1,35 do 2,1 kg CO2e/kg (oz od 0,5 do 0,8 na porcijo), srednji odtis med 2,1 in 4,2 kg CO2e/kg (oz 0,8 in 1,6 na porcijo) in visok odtis nad 4,2 kg CO2e/kg (oz 1,6 na porcijo). Lestvica je na voljo na spletni strani, ob vsakem izdelku, označbe na izdelku pa se tudi na spletni strani ob absolutni vrednosti vseeno nanašajo tudi na zelo nizko – nizko – srednje – visoko vrednost emisij.
Izračuni temeljijo na celotni dobavni verigi, vključevali so tudi embalažo, transport in prav vsak aspekt proizvodnje, tako da potrošniku lahko postrežejo s celovito oceno oz. sliko. Če se je Felix poslužil sodelovanja z lokalno raziskovalno organizacijo, pa se lahko podjetja povežejo tudi z razvijalci različnih spletnih platform, kot je npr. CarbonCloud. Ta je namenjena proizvajalcem hrane, ki lahko brez potrebnega matematičnega in strokovnega znanja, v kalkulator vnesejo svoje vrednosti (sestavine, uporabo energije, proizvodnjo odpadkov, transport ipd) in dobijo dobro osnovno oceno vrednosti, ki jim lahko služi kot dobra usmeritev za nadaljnje izboljšave.
Želeni učinki
Kaj od tovrstnega označevanja in novega načina plačevanja oz nakupovanja lahko pričakujemo? V prvi vrsti seveda zavedanje potrošnika, da ima vsak njegov nakup vpliv na okolje. Ter da lahko posledično s svojo izbiro bistveno pripomore k reševanju podnebne krize.
Če se zavedamo, da je proizvodnja hrane odgovorna za kar četrtino svetovnih toplogrednih plinov, oz. da je samo živinorejska industrija odgovorna za skoraj petino svetovnih emisij toplogrednih plinov – kar je več kot vsi transport skupaj! -, hkrati pa je tudi gonilna sila krčenja gozdov zaradi namernega čiščenja zemljišč zaradi gojenja in pridelave krme za živino, potem moramo prej ali slej svojo odgovornost vzeti v svoje roke. Eden izmed namenov tega projekta je bil tako tudi zelo praktično prikazati, kako velike so razlike ppri vplivu na okolje med živalsko in rastlinsko hrano.
Kot je bilo moč razbrati iz medijskih objav, je Felixova prodajalna testna. Škoda, saj je prav čudoviti poligon za učenje in dojemanje razlik v praksi, direktno na mestu nakupa. Navada je vendarle železna srajca in odsotnost tovrstnih pomoči in usmerjanj nas kaj hitro pahne v stare nakupovalne navade, ko že skoraj avtomatično po prodajnih policah (po možnosti s telefonom v roki) poberemo naše klasične izdelke in se zasanjano odpravimo proti blagajni. Pomislite samo, koliko časa ste potrebovali, da ste se navadili na deklaraciji pogledati poreklo izdelka. Ali pa količino sladkorja. Ali pa zloglasne E-je. Ter kdo vam je pri tem pomagal.
Pred nami je podobna odgovornost. Izbrati hrano, ki je proizvedena na način najmanjšega vpliva na okolje, na planet. Še več, izbrati hrano, ki tekom proizvodnje ne poglablja družbenih neenakosti, ne izkorišča delavcev, ne onemogoča možnosti izobraževanja, razvoja, dela različnim družbenim skupin. In še več, izbrati hrano, ki je proizvedena skozi model regenerativne ekonomije. Ki obnavlja naravne vire, ne pa jih izčrpava. Ki razvija lokalne skupnosti, ne pa jih izkorišča. Ki predvideva vse možnosti 3R modela (reduce, reuse, recycle) tako s svojimi surovinami kot svojo embalažo. Ki nam je blizu, ki spodbuja domače gospodarstvo, s katero rastemo vsi.
Precej velika odgovornost, kajne? Zato ne presenečajo rezultati anket, ki spodbujajo znamke k izvajanju engagement kampanj. K tlakovanju poti in usmerjanju na njej. K ponudbi kar najbolj raznolikih načinov spreminjanja življenjskega sloga, nakupovalnih navad in spoznavanja pravih vrednosti kulinaričnih užitkov.
Če nas primeri, kot je Felixova pop up Podnebna prodajalna navajajo na izbiro planetu prijaznejših izdelkov, se sprašujem še, kdo se bo prvi opogumil in zares spregovoril o zmernosti. V trgovskem svetu je velika količina kupljenega oz prodanega še vedno kraljica. Je kraljica tudi vsa količina hrane, ki konča v smeteh?
Zato, dobrodošle spodbude in označbe trgovcev in znamk, ki nas spodbujajo k pametnejšim nakupom. Mnogo so že napovedale označevanje vrednosti ogljičnega odtisa izdelka na njegovi embalaži, med njimi tudi Flora in Becel. Podobno ameriška veganska znamka Quorn že nekaj časa svojih 30 najbolje prodajanih izdelkov označuje z vrednostjo ogljičnega odtisa. Njihova motivacija je bila, kot pravijo, predvsem v tem, da bi kupci razumeli, da njihova proteinska mešanica generira 90 % manj toplogrednih plinov v primerjavi z govedino. Na embalažo so namestili absolutno številko – prav zanima me, koliko kupcev je dejansko razumelo to 90 % razliko.
Naj se ta praksa premakne tudi iz trgovin, kot npr. v ameriških Just Salad restavracijah, kjer na meniju ob jedi (poleg alergenov) lahko preberemo tudi ogljični odtis jedi.
In komaj čakam, da se vse to preseli tudi v našo lepo, zeleno Slovenijo.