Rubrika SMMISEL
Dinozaver vstopi v palačo Združenih narodov …
Meta Pavlin Avdić // december 2021
… in nam prisoli klofuto. Prav ste prebrali; »nam« komunikatorjem, marketingašem, medijem. Ne zgolj politikom, kot bi lahko sklepali po ogledu videa. Kampanja, ki jo je ob srečanju COP26 lansiral Program za razvoj Združenih narodov (UNDP) odpira veliko večjo razpravo, kot je sporočilo »z naskokom najstarejšega govorca – dinozavra«, kot so povzeli na POP TV.
Pred par meseci sem se vključila v online skupnost We don’t have time. Gre za gibanje in »startup, ki izkorišča moč družbenih medijev, da bi vodilne in podjetja pozvalo k odgovornosti za podnebne spremembe. Ustanovitelji in podporniki We Don’t Have Time so navadni ljudje različnih ozadij in izkušenj, ki so se vsi v nekem trenutku v življenju »prebudili« in začeli skrbeti za preživetje planeta,« kot pravijo v svojem opisu. Tudi skupnost sestavljamo tovrstni posamezniki.
Povabili so me prek LinkedIna in kar hitro sem prepoznala vrednost tega novega družbenega omrežja. Če posplošim, trajnost je konstantno izobraževanje. Ne le o novih tehnoloških dosežkih, inovativnih zelenih zankah, temveč predvsem o izkušnjah, dognanjih, izzivih, s katerimi se srečujejo po celem svetu. V kontekstu komuniciranja je to še posebej pomembno, saj glede na izziv, ki ga imamo – spreminjanje življenjskih navad potrošnikov, praks podjetij, odzivov državnih služb – vsaka izkušnja šteje. Zato so take skupnosti in povezovalne aktivnosti za vse, tudi podjetja, še kako pomembne.
Ker vemo, da je odgovor na vsak »kje začeti« pri vsakem deležniku skorajda drugačen, odvisen pač od nevarnosti, izzivov in priložnosti, ki jih zanj prinaša trajnostna prihodnost, je izkušnja kolega z drugega konca sveta toliko bolj vredna. Na takih platformah pa je izkušenj, mnenj in pozivov precej. Iz njih se lahko učiš, vzpostavljaš kontakte, nova sodelovanja in zahtevaš akcijo. Ta platforma je posebej učinkovita tudi zato, ker vsako objavo označuje z njenim namenom; delim lahko izkušnjo, idejo, pohvalo, zahtevam akcijo ali izpostavim opozorilo.
We don’t have time je tudi partner UNDP, zato je bil tudi kanal, prek katerega je v moj nabiralnik elektronske pošte priletela kampanja #DontChooseExtinction (prev. #NeIzberiteIzumrtja), katere glavni namen je pozivati svetovne voditelje, naj odpravijo vse subvencije za fosilna goriva.
Poziv, ki ga podpreš z zgolj enim klikom
V preprostem mailu, ki je vabil k delitvi sporočila na lastnih kanalih, se je sprva zdelo, da za njim stoji le video vsebina: oglas, ki prikazuje dinozavra Frankieja. Ta vstopi v dvorano Združenih narodov, nagovori tam prisotne voditelje in jim s svojo zgodbo nekoga, ki ve največ o izumrtju, zabrusi: »Da v sedemdesetih letih sam sebe pripelješ do izumrtja, je nekaj najbolj neumnega, kar sem slišal. Mi smo imeli vsaj asteroid, kaj je pa vaš izgovor?… A vendar države vsako leto namenijo nekaj sto milijard javnih sredstev za subvencioniranje fosilnih goriv. Predstavljajte si, da bi mi vsako leto subvencionirali ogromne meteorje! Točno to delate!« Ne iščite izgovorov, ampak začnite s spremembami, še zaključi.
A dejansko se za samim video odpre celotna platforma komunikacijskih elementov in materialov, ki so pripravljeni, da jih z enim klikom pošljemo naprej. Kako intenzivno se bomo vključili, je odločitev vsakega posameznika, a podatki, kot je sledeč (vključen v osnovno sporočilo maila), te prepriča, da kampanji nameniš vsaj en post na svojem LinkedInu. Podatek pravi: »Ali ste vedeli, da vse naše vlade po vsem svetu aktivno podpirajo uničujočo industrijo fosilnih goriv z 11 milijoni dolarjev subvencij – na minuto! To se mora končati, če želimo vsaj imeti možnost, da dosežemo cilje iz Pariškega sporazuma in se izognemo najhujšim posledicam podnebne krize.«
Če na hitro preračunamo, v prvih sedmih dneh razpravljanja v Glasgowu (ko so si nekateri med razpravo privoščili tudi opoldanski spanec), se je nabralo za dobrih 110 milijard subvencij – skupaj, po celem svetu. Če te taka številka ne spodbudi, da deliš pobudo – no, potem tega članka tudi verjetno ne boš prebral do konca.
V moj poštni nabiralnik je torej priletel celoten priročnik kampanje, na voljo za uporabo v lastne namene: pripravljeni bannerji kampanje, kratki in daljši video klipi, animirani slovar Rexa (npr. kaj je zeleno okrevanje), visuali in animacije ki odgovarjajo na vprašanje, kam vse bi lahko preusmerili subvencije fosilnih goriv ipd. Dodan je popoln media kit, priročnik za odnose z mediji torej, ki skozi ključna sporočila, fakte, klasična vprašanja in odgovore, pozicijsko izjavo in seveda sporočilom za medije ponuja vse, kar potrebujemo za pravo kampanjo. Vsa ta gradiva (pa nisem naštela vseh) so nameščena na samo temu namenjeni spletni strani in vsem članom skupnosti We Dont Have Time posredovana s soglasjem nosilca, UNDP. Odprta platforma, torej. Namenjena vsem v aktualnem času in tudi v prihodnosti, saj so vsebine bistvene ter uporabne za razumevanje in reševanje obstoječe krizne klimatske situacije
Na osnovi kampanje s Frankijem je v mesecu COP26 zaživela se ena, nova platforma UNDP-ja – Global Mindpool, ki ljudem povsod na planetu daje priložnost, da se njegov glas sliši in da se aktivno vključijo v izgradnjo bolj trajnostne in pravične prihodnosti.
Smo napačno razumeli »We don’t have time«?
Zdaj pa nekaj iskrenih vprašanj: Zakaj (tudi jaz oz. naša agencija) nismo naredili kaj več od tiste ene objave na LinkedInu? Čeprav tudi ta šteje… Zakaj je POP TV v oddaji 24ur zvečer objavil 2:13 minut dolg prispevek o tem, kako je udeležence v palači nagovoril z »naskokom najstarejši govorec« in prispevek zapeljal v smislu senzacije, brez ključnega sporočila kampanje in omembe nosilcev, kaj šele poziva naši vladi, da opusti subvencije? Iskreno, menim, da je objava svoje mesto dobila izključno in samo zaradi Frenkieja, na katerega se je lahko pripela nenavadnost, zanimivost, senzacionalnost novice. Kar je seveda odlično, saj je Frenkie bil teaser, ki naj pri deležnikih pritegne pozornost, a zakaj ni zbudil tudi tistega malega koraka več? Zakaj mediji (enak pristop k objavi kot POP TV so namreč imeli mnogi mediji) niso spoznali svoje vloge, ki jim je bila namenjena? Zakaj niso odprli teme in iz nje naredili pravo pobudo, priložnost za osveščanje z uporabo vseh mogočih informacij, zbranih v priročniku kampanje. Kot diplomirana novinarke si težko predstavljam, da se ob ogledu tega videa nekdo ni vprašal, kdo stoji za tem in kaj želi doseči… Ali pa začutil priložnost za izpolnjevanje lastnega novinarskega poslanstva v kontekstu klimatske krize in zahtevne naloge, ki jo imamo vsi, v komunikacije vpeti akterji.
Kaj je moj izgovor, da sem obstala na eni LinkedIn objavi? Da nisem imela časa? Žal res. A žal hkrati to danes res ne more biti več izgovor. Ker časa za reševanje planeta (skorajda) več nimamo. Ta skorajda v oklepaju nas reši, namreč če združimo moči, ga je še dovolj, da naredimo velike spremembe. Na osnovi kampanje je tako v mesecu COP26 kot rezultat kampanje zaživela še ena, nova platforma UNDPja – Global Mindpool, ki ljudem povsod na planetu daje priložnost, da se njihov glas sliši in se aktivno vključijo v izgradnjo bolj trajnostne in pravične prihodnosti. Global Mindpool mobilizira kolektivno inteligenco svetovnega prebivalstva z namenom priti do smiselnih sistemskih rešitev, ki bodo lahko prinesle učinkovitejše ukrepe in ravnanja. Bomo videli, kako hitro se bodo te lepe besede realizirale – zato bodimo zraven in vidimo, v katero vas seže naš glas?
Meni osebno je bila to dobra spodbuda tudi zato, da moj edini korak vključevanja v Frenkiejevo kampanjo dobi še enega – ki ga ravnokar prebirate. Ko je Frenkie odprl vrata dvorane, je hkrati odprl tudi pogled z distance na naš svet, okrog katerega kroži lepo število nevarnih meteorjev.
ŠE JE ČAS; meteorji še niso prileteli na zemljo
Kampanja se namreč nadaljuje, in to s še bolj konkretnimi rešitvami. Na spletni strani dontchooseextinction.com okrog zemlje grozeče leti 19 meteorjev – vsem bolj ali manj dobro znanih izgovorov vseh nas. Klasičnih argumentov, ki jih uporabimo kot opravičilo, da sami še nič nismo spremenili ali začeli ukrepati za izboljšanje obstoječega stanja. Kot država, kot podjetje, kot javna ustanova, kot posameznik.
»Nimam časa, da bi se ukvarjal s klimatsko krizo,« je zadnji, devetnajsti med navedenimi izgovori.
UNDP nam ponudi rešitev, akcijo, s katero lahko pomagamo zaustaviti padec tega »meteorja« na zemljo. »Vsi smo po malem krivi za odlašanje. A dlje kot zavlačujemo, težje postajajo naloge. In naloga reševanja klimatske krize je najtežja supina nalog, s katerimi se bomo kadarkoli soočili,« poda UNDP v odgovor in ponudi orodje, s katerim lahko začenjamo voditi drugačno komunikacijo. Ki spreminja stališča, poglede, zahteva akcije. Nič presenetljivega ni, da je to orodje Instagram filter. Začnimo torej preprosto, tam, kjer se počutimo doma, vpeljimo zahtevo po akciji v naša življenja.
In kakšen je IG filter? Poglejte na dontchooseextinction.com, odkrijte še preostalih 18 grozečih meteorjev in druga orodja, s katerimi lahko spodbudimo komunikacijo za trajnostno prihodnost. Če pa vas premami tudi Global Mindpool, dobrodošli in vabljeni, da skupaj izpeljemo kako tako #dontchooseextintion kampanjo z odprto platformo za vse.