Rubrika SMMISEL

“Dobro življenje” lahko zgradimo, a to ne sme biti cilj

Meta Pavlin Avdić // januar-februar 2022

Saj ste pričakovali, da bo zadnja letošnja tema v tej rubriki prednovoletno naravnana, kajne? Ves ta blišč, vse to brezmejno potrošništvo, vsa ta komunikacija si pa res zaslužijo pogled skozi trajnostno oko. Moja ocena? Prihaja leto, ko na drugi strani pogleda na bo več tako megleno … Spodbud, platform in konceptov za to je precej, manjka le še naša aktivacija.

Pri nas sicer ni tradicije peke medenjakovih hišic, kot jo imajo v Veliki Britaniji ali USA pa še kje po svetu. Ampak, ko sem te dni zasledila novoletno voščilnico angleške komunikacijske agencije Given, sem se navdušila, da jo letos spečem tudi jaz. Pa sicer nisem veliki slaščičarski mojster, ampak trajnostne medenjakove hišice se bom pa lotila. Ker je odličen primer, kako subtilno manifestirati trajnost v družinskem okolju, predvsem pa kako tudi v obdobju, katerega zaznamujejo bolj netrajnostne prakse, tradicijo, druženje, zabavo izkoristiti za vpeljevanje trajnostnega življenjskega stila. Ali, kot bi rekla ameriška okoljska novinarka, uresničevanje svoje »podnebne sence«. Ampak k temu skočimo malo kasneje, uvodoma se posladkajmo s trajnostno medenjakovo hišico iz pečice agencije Given.

Naj božič postane čas okoljskega osveščanja

V agenciji Given so si rekli: »Božič tradicionalno ni čas ozaveščanja o podnebni krizi in zmernega potrošništva. Toda tradicije se lahko spremenijo – in bi se morale. Zato je letos Kylie Alla s svojim talentom ustvarila hišo iz medenjakov, ki ustreza standardom trajnostnega življenja leta 2021.« Kylie Alla je specialistka za vegansko in vegetarijansko kuhinjo. Je ustvarjalka receptov, stilistka hrane in razvojna kuharica ter trenutno vodi svojo spletno stran z veganskimi in brezglutenskimi recepti Blue Border. Angleška vplivnica torej, ki je neke vrste ikona sodobne, s trajnostnimi principi »opremljene« kuhinje. Agencija Given jo je seveda izbrala zavestno, načrtno, pa ne samo zaradi vegetarijanske vsebine, temveč tudi zato, ker kot ustvarjalka receptov pritegne tudi potrošnike izven svoje osrednje skupnosti. Za božič vendarle vsi pečejo medenjakove hišice, pa naj so vegani ali vegetarijanci ali mesojedi ali… Kylie je magnet. Zato je še toliko bolj učinkovito, ko format klasičnega video recepta, v katerem pričakujemo, da nas bo Kylie popeljala skozi pripravo hišice, dejansko postreže zgolj z zaključnimi pekovskimi finesami – ki pa se izkažejo za res bistveni del sporočila. 

Kylie nas spodbudi k pripravi trajnostne hišice, take s solarnimi paneli, zbiralnikom vode, toplotno črpalko, električno polnilno postajo, zunanjim kompostnikom, divjim vrtičkom »da žuželke ostanejo srečne«, kot pravi Kylie, in sosedom, ki pride na obisk uživati v vseh teh prednostih. Ja, ekonomija deljenja je tudi del te zgodbe. 

Kylie ob predstavitvi vsake od trajnostnih praks na kratko predstavi njene prednosti, ki pa so nato podrobneje razložene na posebni spletni podstrani projekta The Uncook Book, ki ga izvaja Given (o njem v eni od naslednjih prispevkov, če ga prej ne boste raziskali sami). 

Navdušuje me komunikacijska pot, ki nas spontano, zabavno pripelje do dobre prakse: z vsebino stopimo v stik na osnovi lastnih preferenc oz zahtev (zanima nas recept), ogledamo si tistega, ki ga ponuja oseba, ki ji zaupamo, sledi presenečenje, ki nas potegne vase in popelje v zgodbo (Oh, kako dobra ideja!) in povabi k sodelovanju. Hkrati pa (sicer v drugem koraku) postreže še z dodatnimi informacijami, ki me prepričajo, da si v bližnji prihodnosti ne želim samo trajnostne medenjakove hiške, ampak kar tiste prave. Zgodba torej vstopi skozi moje preferenčno polje, me zavede, navduši, spodbudi, da končam na točki popolnoma novega zavedanja, novih pričakovanj in želja. Skladnih s trajnostnim življenjskim stilom. Skozi izkušnjo mi z zabavno naracijo »proda« trajnost kot nekaj, kar mi ponuja »dobro življenje«.

Kar me še posebej navdušuje pri tem preprostem videu, je vloga, ki jo je Given zavzela kot komunikacijska agencija. Svoj smisel obstoja, t.j. »uspešne znamke gradimo tako, da posel spreminjamo v gonilko dobrega«, je jasno pokazala tudi skozi svojo komunikacijo in novoletno čestitko spremenila v gonilo dobrih trajnostnih praks, osveščanje in zabavo v enem. Odličen primer dobrega možganskega vtisa (angl. brainprint) in komunikacije z jasnim namenom. Naj trajnostni življenjski stil postane naš vsakdan, slika »dobrega življenja«.

»Dobro življenje« kot cilj in jedro komunikacijske platforme

O »dobrem življenju« kot idealnem cilju, h kateremu strmimo, je seveda lahko govoriti. Ampak, ko se vprašamo, kakšen naj bi zares bil, da ga lahko slikamo, da lahko k njemu peljemo potrošnike, poslovne partnerje – in v prvi vrsti same sebe, v industriji prodaje zgodb, znanstvena dognanja niso dovolj. 

Danes je potrošnik na precej nezavidljivem mestu. Vajen mnogoterih možnosti, ugodja, tudi pozicije, da je postal center sveta, razvajen, mora kar naenkrat zavzeti odgovorno vlogo. Mora znati izbrati. Mora vedeti, komu zaupati, kdo je na poti trajnostne transformacije iskren. Katere informacije so zanesljive, kateri viri iskreni. Mora pridobiti ustrezna znanja, da se bo znal odločati. In povedati, česa si želi. To slednje je morda še najtežje, ker s tem soodloča tudi, kakšen bo ta »boljši svet«, cilj, po katerem vsi hrepenimo.

Kolegi iz Anglije so zato na pobudo združenja kreativcev oz oglaševalcev Purpose Disrupters pred kratkim izvedli zanimivo raziskavo. Potrošnike so povprašali, kako naj izgleda trajnostno življenje in rezultate združili v zanimivo izdajo. Poročilo Good life 2030 (dostopno na https://www.goodlife2030.earth/) podaja dober vpogled v to, kakšnega življenja si potrošniki želijo, in s tem tudi dobro osnovo za kreiranje zgodb, ki trajnostno življenje predstavljajo. Glavni zaključek raziskave je spoznanje, da si potrošniki želijo jasen premik od življenja odtujenosti v življenje večje povezanosti; s seboj, z drugimi, z naravo. 

Približno 13 % državljanov Združenega kraljestva se po navedbah avtorjev aktivno zavzema za močnejše podnebne ukrepe in so kot ciljna skupina dobro znani zagovornikom podnebnih akcij. Toda tudi različni drugi segmenti podpirajo drzno ukrepanje na področju podnebja, ki pa običajno niso direktno nagovorjeni. Raziskava se je zato osredotočila ravno na slednje (skupaj več kot 40 % vseh), posameznike, ki jih skrbi podnebje, a katerih vrednote in vizije se običajno ne odražajo v komuniciranih trajnostnih zgodbah. Rezultati raziskave so zato neke vrste čarobna skrinjica osnov za ustvarjanje trajnostnih zgodb.

Naj povzamem le ključne poudarke, raziskavo pa si podrobneje poglejte na navedeni spletni strani (na voljo je skrajšano ali obsežnejše poročilo, ki si ju lahko naložite). »Dober svet« je svet, v katerem dosežemo počasnejši ritem življenja in ravnotežje med delom in prostim časom. V katerem smo zadovoljni s tistim, kar imamo in nimamo potrebe po nakupovanju novih, nepotrebnih stvari. Ne živimo na »avtopilotu«, temveč se vključujemo v projekte in aktivnosti, ki so za nas in družbo pomembni. Uživamo v večji povezanosti med vsemi, negujemo močne odnose, večjo podporo skupnosti, čas preživljamo kakovostno in ustvarjamo spomine, ki trajajo. Živimo v družbi, ki jo vodijo dobrota, enakopravnost, poštenost, boj proti nepravičnemu. V »dobrem svetu« leta 2030 živimo tudi bolj povezani z naravo, v aktivnem stiku z njo in spoštljivem vzajemnem odnosu skrbi.

V Sloveniji sicer tovrstne ali podobne raziskave (še) nimamo, verjamem pa, da se z zapisanim lahko poistovetimo. In začnemo razmišljati, kako lahko vsak zase – kot posameznik v družbi in kot aktiven člen komunikacijskih praks Slovenije – prispevamo k prehodu proti »dobremu svetu«. Proti pravim zato, ker dobri svet ne sme biti cilj, temveč le prehodno stanje do nadaljnjih korakov večne skrbi za okolje, družbo in posel.

Moja podnebna senca

Zaključimo leto 2021 z vpogledom v en čudovit koncept, ki ga je razvila ameriška okoljska novinarka Emma Pattee. Sicer avtorica besedil za priznane medije, kot so New York Times, Washington Post, The Guardian, CNBC itd., je v enem svojih zadnjih zapisov razkrila koncept »podnebne sence«. Kot pravi, nas banalizacija spremljanja lastnih trajnostnih praks skozi kalkulatorje CO2 potrošnje (pri nas to sicer ni še praksa, prek luže pa se zdi, da je), zavaja. Kot »orožje« za boj proti podnebni krizi, našo pozornost usmerja v minimalne, skorajda banalne akcije, ki pa v nas pravih trajnostnih življenjskih nazorov ne spodbujajo. Kalkulatorji ogljičnega odtisa nas namreč usmerjajo v zniževanje porabe elektrike, vode, uporabo alternativnih oblik mobilnosti, sugerirajo spremembo prehranskih navad, nadzirajo količino ustvarjenih podatkov, kar je sicer dobro in pohvalno, a nas dejansko ne učijo trajnostnega življenja. »Kakšen učinek bi imela Greta Thunberg, če bi se ravnala zgolj po kalkulatorju ogljičnega odtisa in skrbela le za manjšo potrošnjo vode?« sprašuje Emma. Kar zares šteje je t.i. »podnebna senca«, ki jo definira kot skupek lastne potrošnje, lastnih izbir in lastne pozornosti. V prvi sklop sodijo vse aktivnosti, ki jih sicer beleži kalkulator ogljičnega odtisa, ob tem pa še aktivnosti vključevanja v potrošniško kulturo (npr da na IG ali FB profilu objavimo spodbudo k veganski kuhinji). V drugi sklop uvršča izbire, ki se nanašajo na to, kam vlagamo svoj denar, komu doniramo, za koga delamo, koliko otrok imamo ipd. V tretji sklop pa pride tisto najbolj »mehko« in hkrati tudi najhitreje uresničljivo: koliko se osebno posvečamo tematiki podnebne krize v lastni komunikaciji, družbenem življenju ipd., in sicer v primerjavi s časom, ki ga porabimo za ostale aktivnosti prostega časa.

Gre torej za to, kako in koliko se na vseh področjih kot oseba (ali podjetje) angažiramo za soustvarjanje trajnostnega življenjskega stila, poslovanja, delovanja vseh nas. Ne samo sebe. »podnebna senca« potuje z nami, kamorkoli gremo. Vlečemo jo za seboj, včasih nas prehiteva, vedno znova pa je ob nas. Kot opomin, da moramo biti aktivni, soudeleženi, soodgovorni.

Sama tej »podnebni« senci odvzemam pridevnik in jo širim na celotno senco trajnostnega delovanja. Logiko okoljskega vtisa, ki jo nosi »podnebna senca«, z lahkot preslikamo tudi na  družbeni vtis. Na našo vlogo pri spodbujanju enakosti, enakopravnosti, vključenosti vseh,.. V vsakdanjem zasebnem in poslovnem življenju.

No, kako veliko, dolgo, široko, dinamično senco boste imeli vi (vaš oddelek, vaše podjetje) v prihajajočem letu?