Rubrika SMMISEL

Kako bi pa vi porabili dodatni dan?

Meta Pavlin Avdić // julij-avgust 2022

Zadnje čase se ob vsakem pogovoru s kolegom iz naše industrije zamislim, kam smo prišli, da vsi samo tekamo naokoli zadihani, lovimo minute, roke, priložnosti. Pred prihodom poletja se že tradicionalni zaključni šprint sprevrača v nekontrolirani stampedo, ki marsikdaj prestopi meje spoštljivega poslovnega odnosa. Zato takole pred poletjem ne morem mimo tistega glavnega trajnostnega R-ja; kralja vseh R-jev, ki je nad refuse, reduce, reuse, repurpose, recycle mantrami: REspect. Temeljna vrednota trajnostni, ki pa, ko govorimo o odnosih v oglaševanju danes, v tem trenutku, v luči naših delovnih časovnih okvirjev popolnoma pade. 

Pomislimo, kolikokrat se vam je v zadnje pol leta zgodilo, da ste prejeli službeni klic pred osmo uro zjutraj? In po šesti popoldne? Koliko dni ste zabeležili več kot petdeset, morda sto vstopnih mailov dnevno? Da o telefonskih klicih ne govorim. Saj veste, tistih, ki se zgodijo trikrat zaporedoma. Po prvem neodgovorjenem klicu takoj še en, pa vmes kako sms sporočilo pa ponoven klic, da (prepričan, da sledi nekaj zares usodnega) izveš neko povsem banalno informacijo. Ja, naš poklic, naša služba je med bolj stresnimi poklici, morda v agenciji še toliko bolj. A to še ne pomeni, da se neko dinamično, z aktivnostmi nabito delo lahko kot gobe po dežju (da ne rečem glivice) razpase čez naše celotno življenje. Kdaj smo pozabili na »normalen« delovnik?

V luči prihajajočih počitnic, ko si potihoma že obljubljamo, da bo po njih vse drugače, se zato ideja o 4-dnevnem delovniku zdi rešitev pred plameni. Ta ideja, ki je verjetno zrasla predvsem skozi prizmo dokazane večje produktivnosti (in ne zdravega ločevanja med delom in prostim časom), dobiva nov zalet tudi v luči trajnostnih vrednot. Namreč, tak delovnik ne pomeni zgolj spoštovanja do posameznika in skrb za njegov zdrav življenjski slog, temveč prinaša prednosti tudi za okolje. Manj emisij, manjši ogljični odtis, manj CO2 izpustov. Manjše breme za naše okolje.

Ampak, ostanimo za začetek pri vplivu na družbo. 

REspect je temelj vsega

Spoštovanje je ena od temeljnih trajnostnih vrednot. Če ga v zadnjih letih izpostavljamo predvsem, ko govorimo o trenutno najbolj perečih trajnostnih debatah – klimatskih spremembah in z njimi povezani nuji po spoštovanju okolja, je prav enako pomembno, če ne še bolj, ko govorimo o družbenih vidikih trajnosti. 

Osmi v vrsti sedemnajstih ciljev trajnostnega razvoja nosi ime Dostojno delo in gospodarska rast. Razumemo ga »z roko v roki«, ker sta en pogoj za drugega. Spoštovanje v odnosih najdemo tudi v sedemnajstem, zadnjem cilju z nazivom Partnerstva za doseganje ciljev. Ker je ena od trajnostnih paradigem tudi ta, da je posel gonilo trajnostnega razvoja, je več kot na dlani, kako pomembno težo nosijo spoštljivi odnosi. Žalostno je, da si to moramo postavljati kot cilj in ne kot že živeto realnost. 

Kaj je torej šlo narobe? Če sklepam po svoji dvajsetletni (plus) praksi na področju komunikacij v naši lepi deželi, lahko ocenim, da imajo odnosi zelo raznoliko dinamiko. Takole jih razumem jaz, od nekdaj agencijski človek: v časih, ko naročniki še niso imeli svojih močnih ekip, pa tudi ne znanj, smo bili zunanji strokovnjaki prej spoštovani partnerji kot izvajalci. Zdelo se je, kot da vsi razumejo naše procese, roke, čas torej, ki ga potrebujemo zase. Potem so se podjetja marketinško opolnomočila, znanja so se obogatila, razvoj je šel naprej in z njimi je nove razsežnosti dobil tudi odnos med podjetjem in zunanjimi partnerji. Zdaj se zdi, kot da se vedno bolj prestavljamo v polje (tehničnih) izvajalcev, kjer roki niso odvisno več od procesov našega dela. V kreativni industriji ta zahteva še posebej motiviranega, spočitega ustvarjalca, ki ima čas raziskovati tudi izven svojih delovnih obveznosti, se umetniško udejstvovati, širiti obzorja, uživati… Imeti prosti čas – ha!

In če je še v starih agencijskih oglaševalskih tehnikah morda zapisano, da je potrebno »štepati« ure, ker je na njih vezano plačilo, že leta to ne velja več. Plačilni modeli so se spremenili – morda so urne postavke prevladovale predvsem na drugi strani Atlantika, so pa nedvomno skreirale to famo popularnega oglaševanja, kjer se dela pozno v noč, dan za dnem. Še Beverly Hills 90210 nam je postregel z Brandonom, ki je romantizirano celo noč pisal članek, s katerim se bo pokazal pri svojem uredniku. Kot nekaj, kar je »cool« in značilno za to industrijo kreativnega ustvarjanja.

Vsak naj ima vnaprej znana pravila igre

A poseganje v prosti čas posameznika v eri trajnostnega življenjskega stila, ki je pred nami, ne bo več opcija. Grajenje timov in partnerstev v skladu s trajnostnimi načeli pomeni vključevanje strokovnjakov, ki spoštujejo etična načela, ki so kot člen v dobavni ali partnerski verigi deluje skladno s trajnostnimi standardi in ki bo s svojim partnerskim delom prinesel znanja in izkušnje, s katerimi bo skupno delo imelo večji pozitiven vpliv na okolje in družbo. Ter posel, seveda. 

Razvoj takega tima pomeni tudi postavitev osnovni pravil delovanja, sodelovanja. Ki temeljijo na spoštovanju vsega: od rokov do principov dela do posameznikovega prostega časa. V takem sodelovanju ni prostora za klice v bolnišnico s prošnjo za en hiter zoom sestanek, če je partner obveščen o vaši odsotnosti. Prav tako ni prostora za »dežurstvo« na počitnicah. In tudi ni prostora za zgodnje jutranje ali nočne maile in klice, ko ima partner čas za regeneracijo, aktivnosti, ki krepijo njegovega duha in zdravje. Takega, zdravega, entuziastičnega  in energije polnega člana si želimo vsi, kajne?

Zadaj pa poglejmo, kako v ta trenutni predpočitniški stampedo paše ideja o 4-dnevnem delovnem tednu. Načelno bi verjetno vsi vztrajno prikimavali, a ko bi bilo potrebno sprejeti določene spremenjene vzorce delovanja, ter s tem spremeniti lastne delovne prakse, bi verjetno zazijala podobna vrzel, kot jo videvamo v rezultatih raziskav o pripravljenosti kupiti in dejanskim nakupom trajnostnega izdelka. Ker govorimo o spremembi navad.

To, da danes lovimo zadnjo sapo pred poletjem, je po mojem mnenju namreč rezultat mnogih dejavnikov, ne samo pomanjkanja spoštovanja – za tega bi se upala celo trditi, da ga v izhodiščnem prepričanju nihče zares ni načrtoval. Ampak se je kot tako pač prikradlo tam nekje vzporedno bolj kot stranski učinek in ne osnoven razlog. Glavni razlogi tičijo v slabi organizaciji, preslabem postavljanju osnovnih pravil in usklajevanja principov delovanja oziroma procesov. Premalo rečeno, preveč pričakovano in sklepano. Pa tudi – bodimo iskreni: razvadi. Priznam tudi sama, vsa ta tehnologija nam je omogočila hipno komunikacijo, s tem pa tudi pripeljala razvado smetenja z nestrukturiranimi sporočili. Kolikokrat napišem e-mail naročniku, pa takoj za tem še enega ali dva, ker prvega nisem dovolj natančno, strukturirano zastavila.

Ko sem pred slabe pol leta predavala evropskim komunikatorjem mreže držav EU Inform EU (deluje v okviru Evropske komisije), smo se dotaknili tudi tematike smetenja z elektronsko pošto, takrat z vidika generiranja nepotrebnih CO2 izpustov. Vprašanja, ki so se pojavljala, vezana na to temo, so odražala frustracijo glede tega, kako sodelavce / naročnike / partnerje odvaditi, da na dan pošljejo XX mailov, če bi vse skupaj lahko zapisali v enega premišljenega. In s tem prispevali k varovanju okolja ter grajenju konstruktivnega izpopolnjujočega odnosa s partnerjem. 

Odgovor? Enako kot pri vseh ostalih tematikah, ki zahtevajo spremembo navade: vpeljite pozitivne, spodbujajoče nove prakse, ki bodo motivirale, vključevale k doseganju skupnega cilja. Interne komunikacijske kampanje, ki odgovarja interni identiteti in kulturi (pa naj bo to tekmovanje med oddelki, serija dogodkov, razprav, povezovanj, plakati z nagovori ali enostavno dnevno humorno opozarjanje) so tiste, ki na dolgi rok rodijo spremembo. 

Enako velja za uvajanje razpoložljivosti na delovnem mestu – kdaj smo torej na voljo za svoje partnerje. Tudi tu lahko že s preprostim zabavnim out of the office sporočilom dosežemo pozitivni sprejem na drugi strani. Ob predpogoju, da smo se o času dosegljivosti (in izjemah) dogovorili že ob sklepanju sodelovanja.

V teoriji se vse tako dobro sliši, kajne? Preprosto. A iz kroga, v katerem smo danes, sestopiti in ga zavrteti v drugo smer, ni preprosto. Še posebej ne, če smo edini hrček, ki teče v to smer. Pa smo spet pri sistemskih rešitvah. 

En cel dodaten dan za okolje

Poglejmo na 4-dnevni delovnik še z vidika vpliva na okolje. Tudi tu so projekcije spodbudne. Neka angleška raziskava, narejena na vzorcu 505 poslovnih voditeljev in lastnikov, ki predstavljajo različne organizacije različnih velikosti, in ločenem vzorcu 2063 odraslih, ki je bil zasnovan tako, da odraža Združeno kraljestvo glede na starost, spol in vero, je pokazala, da bi s 4-dnevnim delovnikom na nacionalni ravni naredili za 9 % manj prevoženih milj, več kot polovica zaposlenih pa bi se z avtomobilom vozila manj, najpogosteje bi zmanjšali tedensko kilometrino za 10-19 milj (6 – 12 km). Kar na mesec pomeni kakih 50 kilometrov na avto – ob današnjih cenah goriva je to tudi lep prihranek.

Že pred desetimi leti je študija, ki je uporabila podatke od 1970 do 2007 za 29 držav članic OECD pokazala, da lahko 10-odstotno zmanjšanje delovnih ur povzroči zmanjšanje ekološkega odtisa, ogljičnega odtisa in emisij CO₂ za 12,1 %, 14,6 % oziroma 4,2 %. Projekcija je spodbudna tudi v razmišljanju, da bi manj ur tedensko v avtu pomenilo priložnost za več ur drugačnega, alternativnega transporta ter s tem priložnosti za spreminjanje mobilnostnih navad.

Manj časa, porabljenega v prometu, je dobra novica iz drugih razlogov: pomeni manj stresa. S tridnevnim vikendom je za delavce več možnosti za vadbo, preživljanje časa na prostem ali druge aktivnosti, ki izboljšajo njihovo fizično in duševno zdravje. To posledično pomeni manjše povpraševanje po zdravstvenih storitvah, kot so bolnišnično zdravljenje, obiski pri zdravniku ali zdravila.

Ta dodaten dan pomeni tudi manjšo potrebo po blagu in storitvah, ki jih dnevno uporabljamo na delovnem mestu. Manj naj bi bilo potrebe po proizvodnji tega blaga in storitev z uporabo ogljično intenzivnih tehnologij in naravnih virov. Računalniki in stroji naj bi tako zdržali dlje, delovna obleka tudi traja dlje in se količinsko gledano manjkrat opere, porabi manj vode in čistil itd. Klopčič se začne razvijati. V pozitivno smer. 

Ta en dan torej v vseh pogledih prinese eno serijo čudovitih učinkov. Zakaj torej ne bi šli v to smer – skupaj, kar na nivoju cele industrije? Razmislite o tem med ležanjem na plaži to poletje?. Ker to ni delo, to je kreiranje trajnostne prihodnosti.