Rubrika SMMISEL

Molk ni zlato, vsaj ne bi smel biti

Meta Pavlin Avdić // november 2023

Kdo so tisti, ki se še skrivajo? Ki molčijo? Ki kljub temu, da tako regulativa kot tudi kupci vedno bolj odločno zahtevamo trajnostno ponudbo, nujnost trajnostne preobrazbe gladko ignorirajo?

Na letošnjem Ljubljanskem tednu mode (LJFW) smo s prstom pokazali na zamolčano trajnost modne oz. tekstilne industrije (če ste okroglo mizo na LJFW zamudili, vabljeni k ogledu posnetka na digitalnih kanalih LJFW), v tem prispevku pa s prstom pokažem še na enega skrivača. In molčečneža. S katerim smo nedvomno že vsi imeli opravka.

Zakaj se ne pogovarjamo dovolj glasno?

Pogovor na LJFW mi je dal misliti. Odprli smo namreč odsotnost kakršne koli debate oziroma komunikacije pomena trajnostnih praks v modni industriji. Zakaj se še ne pogovarjamo dovolj glasno o tem, da imamo v Sloveniji v povprečju popolnoma neodgovoren odnos do tekstila? Da ne ljubimo svojih oblačil, ne izkoriščamo kreativnosti, ki nam jo ponujajo, s kampanjami ne spodbujamo trajnostnih praks in alternativnih modelov uporabe oblačil? V bistvu o trajnostnem odnosu do oblačil sploh ne govorimo, vsaj ne tako glasno in odločno, kot smo se na primer v vseh plasteh (odločevalci, nevladniki, gospodarstvo, posamezniki, kupci) vzorno in partnersko organizirali na področju odpadne hrane. Razumljivo, prehrana/kmetijstvo in energija sta prioritetni področji trajnostnega prehoda, v ospredju so vse nanju vezane industrije, medtem ko se v tem pogledu sekundarne lahko poskrijejo. In dejansko tudi se.

Držite pesti, da bo trajala več kot teden dni

Ali bi skočili pokonci in zahtevali spremembe, če bi vedeli, da je industrija, ki jo imam v mislih, vredna 170,7 milijarde dolarjev? In da se za naslednje petletje pričakuje njena 7-odstotna rast, s čimer naj bi do leta 2028 dosegla vrednost skoraj 270 milijard dolarjev? Več kot 70 odstotkov celotne proizvodnje v tej industriji se zgodi na Kitajskem. In so države, med njimi ZDA, ki večino izdelkov te industrije uvozijo.

Dovolj misterioznosti, poglejmo, za kaj gre. Koliko kosov izdelkov letno se proizvede, kljub že skorajda histeričnemu pregledovanju svetovne statistike nisem našla. Si pa lahko veliko predstavljamo iz tega podatka: 60 milijonov barbik letno. Prodanih. Naša draga industrija igrač; naj imamo otroke ali ne, vsi so se z njo že srečali. Verjetno večkrat letno. Pa smo sploh kdaj postali ob misli, kako ogromna je in kako vpliva na naša življenja? Za to, da nas oblije hladen znoj ob prvi misli, poskrbi ta številka: 80 odstotkov vseh igrač (kar naj bi bilo okrog milijona ton letno) prej ali slej konča na smetiščih, odlagališčih. Kar četrtina jih že v enem tednu, ja, prav ste prebrali, v enem tednu po tem, ko je prejemnik do ušes od sreče razpel svoj nasmeh in se zapodil v to tako težko pričakovano darilo, konča nekje v kotu. Zavrženih. Ponovim, otroci izgubijo zanimanje za kar 25 odstotkov svojih igrač že po enem tednu. Kaj pa top sezona prodaje igrač? Do konca januarja kar 35 odstotkov božično-novoletnih igrač ni več zanimivih. Če samo pomislim, kako se trudimo izbrati tisto, kar bo otroku zares všeč in bo tudi potreboval, potem pa … Ja, industrija igrač je področje, ki ga trajnost še ni prijela za roge. Čeprav bi glede na vpliv, ki ga ima na okolje, že davno morala. Namreč, kar 90 odstotkov vseh igrač je proizvedenih iz plastike, in to večinoma deviške, po linearnem modelu, slabe kakovosti, pripravljenih torej na to, da končajo na odpadu. Ta industrija prispeva kar 6 odstotkov globalnih emisij CO2.

Ste si sestavili sliko? Kot starš, še posebej, če si to prvič, se seveda ne moreš upreti vsem nagovorom, vsem »napadom« zelo prefinjenih marketinških prijemov. Za vsako odločitvijo v tem primeru stojijo čustva, za svoje otroke seveda želimo le najboljše, pa tudi strah nas je, da ne bo šlo kaj narobe. Proizvajalci igrač to dobro vedo. In še boljše izkoriščajo. Oglasi nam povejo (ali vsaj dajejo občutek), da se, če določenega izdelka ne kupimo, otrok ne bo dovolj dobro kognitivno razvil, da ga bodo napadle bakterije, virusi ipd. Igrače in storitve so ponujene na način, da nam obljubljajo vse najboljše za otroka – in kdo si tega ne bi želel … Tako potem (tu pa vseeno malo karikiram) kupimo tisto umetno roko, ki namesto nas poganja zibelko. Ker zna to bolje od nas in zagotovo na način, da bo otrok sladko in nemoteno spal. Vse te stvari seveda morajo biti nove – da bi kupili kakšno rabljeno ali uporabili podobno od prejšnjega otroka, tega v nagovorih proizvajalcev še nikoli nisem slišala, ste vi?

Barbie ljubi morje

Pa vendarle, ni vse tako črno. Strokovnjaki pravijo, da trg igrač danes spodbujajo in usmerjajo spreminjajoče se želje potrošnikov, naraščajoče naložbe v kakovostne in izobraževalne igrače, pomembni tehnološki napredki, rastoča ozaveščenost staršev o pomembnosti igrač in zasledovanje inovacij. Če gredo slednje v smer trajnosti, upanje ostaja.

Velikani na področju proizvodnje igrač so se kakopak vseeno že zaobljubili, kako bodo do leta 2030 zmanjševali svoj ogljični odtis. Prvi korak, ki je seveda nizko viseč sadež, je embalaža. Zmanjševanje njenega obsega, zamenjava plastičnih materialov za kartonske, zmanjševanje gramature ipd. so zdaj zares že klasični prijemi, ki lahko hitro delujejo. Sledeč, lahko pa tudi že vzporeden, korak bo nedvomno zamenjava vstopne surovine za ekološko, organsko ipd. Tu pridejo v ospredje les, biorazgradljivi materiali pa tudi reciklabilna plastika ter seveda naravna, neškodljiva barvila. Hkrati bodo urejali transport in se odločali za proizvodnjo, ki bo bolj lokalna. Primer iz realnosti: barbika iz popolnoma reciklirane plastike ali po domače Barbie ljubi morje (orig. Barbie Loves The Ocean) kolekcija. Trenutno je na Mattelovi uradni strani 8 različnih artiklov te kolekcije. Na eni od slovenskih spletnih prodajaln je ob artiklu tega programa zapisano »Barbie® obožuje ocean in njena usoda našega planeta ni ravnodušna! Ta kolekcija je popolnoma inovativna iz reciklirane plastike, pridobljene iz oceana, in vseh tekstilnih dodatkov iz 100 % recikliranega materiala.« Vseh preostalih 59,5 milijona barbik (pa še kakšna več verjetno) modro prikimava ob tej trditvi – in si morda želi, da bi bile del te elitne skupine?

A vsi ti otroški koraki, bi lahko rekla, ne bodo spremenili drugega, kot to, da bodo na odpadu končale igrače bolj trajnostnih materialov, s takimi praksami, kot jih imajo otroci (pa starši tudi) bo namreč 80 % pozabljenih še vedno natanko to, pozabljenih, odvrženih…

Ko smo že pri odvrženih, preden gremo naprej na rešitve in odgovornost marketinga v tej zgodbi; ste vzporedno s prebiranjem tega članka preračunali, koliko kosov igrač po tej statistiki odvržemo v Sloveniji? Zares čez palec, gre računica takole. 2.117.674 prebivalcev Slovenije. 15 % starih do 15 let, kar je 317.651 oseb. Če sklepam po naši družinski praksi, vsak otrok letno dobi darila ob vsaj treh priložnostih: rojstnem dnevu, zaključku šole, novem letu. Pa recimo, da ob vsaki priložnosti otrok dobi darilo od staršev, starih staršev in prijateljev. Recimo pri tej starosti 3 igrače na priložnost. Tri priložnosti letno torej, dobrih 300.000 otrok znese dva milijona sedemsto tisoč kosov igrač letno samo za Slovenijo. Upoštevajoč, da jih bo 80 % prej ali slej (najverjetneje znotraj enega leta) končalo na smetišču, lahko rečemo, da letno v Sloveniji odvržemo 2 milijona 160 tisoč igrač. Prosim? To sicer ni uradni podatek, pa vseeno nek občutek je. Iščem uradni podatek, a ga ne najdem…

Kdo bo vodil spremembo?

Kot že nakazano, je žezlo v rokah kupcev. Vseh dobrosrčnih, ki želijo za svoje otroke in otroke svojih bližnjih le najboljše. A ne le njih, tudi trgovcev, ki odločajo, kaj bodo postavili na svoje prodajne police. Mislim tudi na nespecializirane trgovce, tudi nakupovalne centre. Po statistiki so namreč ravno nakupovalni centri tisti, kjer se nakup trajnostnih igrač lahko hitro pozna – v njih nastane kar slabih 40 % vseh nakupov trajnostnih igrač. Malo sem pobrskala po portalih naših specializiranih trgovcev za otroško ponudbo pa razočarano nisem našla niti spodbudne besede o kakršnihkoli trajnostnih zgodbah. Vsaj nagovornih, osveščevalnih ne – ne bom pa trdila, da ni na deklaracijah zapisanega, da je kakšna igrača narejena iz recikliranih materialov. To vsekakor je. Ampak, da bi začeli s komunikacijo pomena trajnosti v svetu igrač – četudi le skozi spodbujanja nakupa igrač, ki ponujajo globoko vrednost igre, učijo družbeno odgovornost, spodbujajo spoštovanje, raznolikost, cenjenje narave, ki učijo dolgoročno uporabo ter podajajo predloge za kreativno ustvarjanje (npr že samo iz preostane embalaže), ter hkrati podpirajo podjetja, ki izvajajo pozitivne spremembe v svetu – tega nisem zasledila. Posebnih rubrik, tips&tricks segmentov, zgodb in izkušenj, pobud mamic in otrok, kot to zasledimo npr. pri spodbujanju zniževanja odpadne hrane, nisem našla. 

Sem pa seveda opazila zadnjo BRICKS kampanjo trgovca Tuš. In se malce, tako z distance, poglobila v njihovo ponudbo za družine oziroma otroke. Zdi se, da so našli svoje mesto, igrišče brez komunikacijsko aktivneje prisotne konkurence, kjer lahko udejanijo svoje poslanstvo. In upam, da je le-to celostno in usmerjeno k ustvarjanju trajnostnega življenjskega stila. Vsaj želim si, da kampanja Bricks ne bo le zelena drobtinica, ki je ponudila tako lepo odskočno desko, pa potem ostala zapisana samo kot še ena kampanja v vrsti »je ali ni zeleno zavajanje«. Ja, ja, saj imate prav, morda je res le še ena v vrsti akcij spodbujanja prodaje, saj temelji na tistem klasičnem »mami jaz bi pa tudi to zbiral, vsi jih majo« in posledičnem nakupu za vsaj 15 evrov in prejemu paketka presenečenja. Ampak vseeno, Bricks so narejene iz reciklirane plastike, pri čemer nam lepo nazorno razložijo tudi iz česa so kocke z reciklažo nastale (pozabijo pa omeniti, kje in s kolikšnim CO2), pa tudi vsebina kock ni povsem slaba. Resda gradiš svojo trgovino, v kateri se učiš nakupovanja oziroma osnov potrošniške religije, ampak hkrati se do trgovine lahko nakupovalka pripelje z električnim avtomobilom, z osvojitvijo nakupovalnega paketa pa dobimo tudi streho s sončno elektrarno. Pa tudi starša, ki z otrokom sodelujeta pri igranju in ustvarjanju, lahko to platformo izkoristijo za pogovor o zmernem nakupovanju in odnosu do dobrin, okolja, družbe. To vendarle je korak naprej, začetek uvajanja v trajnostni življenjski stil. Mar ni? Nakupovati moramo, naučimo otroke skozi igro, kako naj to počnejo, da bo okolju in družbi prijazno. 

Zato bi od tu naprej po tej kampanji pričakovala konkretne nadgradnje, nove, še bolj vključujoče aktivnosti. Za začetek, kaj naj s kockami storijo, ko se jih naveličajo. Aktivnosti torej, ki učijo trajnostnega življenjskega stila Tuševega kupca oziroma njegove družine. Četudi to pomeni učiti tudi zmernega nakupovanja? In razmisliti o tem, kakšne igrače in otroške izdelke ponuditi v svojem rednem programu? Še več, kako spodbuditi in podpreti lokalno proizvodnjo igrač, jim dati priložnost? Morda organizirati kako izmenjavo starih igrač ali kak drug bolj sodoben model uporabe (najem, staro za novo,…). Zdaj pa že sanjam, boste rekli. Morda, ampak tudi otroci sanjajo, o tisti igrači in jo na koncu dobijo. Z vztrajnostno in prepričevanjem, seveda. Z dvema prijemoma, ki ju moramo v ospredje pri teh tematikah postaviti tudi odrasli.

Mimogrede, ko govorimo o otrocih in industrijah, vezanih na njih, so igrače le ena stran kovanca. Kaj pa vsa kozmetika, plenice, spominki in ostalo? Uf, če samo pomislim, da (spet na hitro preračunano) en dojenček v enem letu porabi kakih 4.000 plenic za enkratno uporabo… Uf…